EVROPSKI KODEKS RAVNANJA ZA MEDIATORJE


Ta kodeks ravnanja določa več načel, h katerim se posamezni mediatorji lahko prostovoljno zavežejo na podlagi lastne odgovornosti. Uporabljajo ga lahko mediatorji v vseh vrstah mediacije v civilnih in gospodarskih zadevah.

Organizacije, ki zagotavljajo storitve mediacije, se tudi lahko zavežejo, in sicer tako, da od mediatorjev, ki delujejo pod okriljem njihove organizacije, zahtevajo spoštovanje kodeksa ravnanja. Organizacije lahko dajo na razpolago informacije o ukrepih, kot so usposabljanje, ocenjevanje in spremljanje, ki jih sprejmejo za zagotavljanje, da posamezni mediatorji spoštujejo kodeks.

Za namene kodeksa ravnanja mediacija pomeni vsak strukturiran postopek ne glede na to, kako se imenuje ali kako je poznan, v katerem dve stranki v sporu poskušata ali več strank v sporu poskuša prostovoljno doseči sporazum o rešitvi spora s pomočjo tretje stranke – v nadaljnjem besedilu „mediator“.

Spoštovanje kodeksa ravnanja ne posega v nacionalno zakonodajo ali pravila, ki urejajo posamezne poklice.

Organizacije, ki zagotavljajo storitve mediacije, lahko oblikujejo podrobnejše kodekse, prilagojene njihovemu posebnemu okviru ali vrstam storitev mediacije, ki jih nudijo, kot tudi posebnim področjem, kot je družinska mediacija ali mediacija v potrošniških sporih.

 

1. USPOSOBLJENOST, IMENOVANJE IN PLAČILO MEDIATORJEV TER OGLAŠEVANJE NJIHOVIH STORITEV

 

1.1.Usposobljenost

Mediatorji morajo biti strokovno usposobljeni in imeti znanje glede postopkov mediacije. Pomembni dejavniki vključujejo ustrezno usposabljanje ter stalno izpopolnjevanje njihove izobrazbe in izkušenj glede mediacijskih spretnosti ob upoštevanju vseh zadevnih standardov ali shem akreditacije.

 

1.2.Imenovanje

Mediator se mora posvetovati s strankami glede primernih datumov za mediacijo. Preden mediator sprejme imenovanje, mora preveriti, ali ima ustrezne strokovne izkušnje in usposobljenost za vodenje mediacije. Strankam mora na njihovo zahtevo razkriti informacije glede svojih strokovnih izkušenj in usposobljenosti.

 

1.3.Plačilo

Če ni drugače določeno, mora mediator strankam vedno dati popolne informacije o načinu plačila, ki ga namerava uporabiti. Ni mu treba sprejeti mediacije, dokler vse zadevne stranke ne sprejmejo pogojev plačila.

 

1.4. Oglaševanje storitev mediatorja

Mediator lahko oglašuje svojo prakso. To stori na profesionalen in dostojen način z navedbo resničnih informacij.

 

2.NEODVISNOST IN NEPRISTRANSKOST

 

2.1.Neodvisnost in nevtralnost

Če obstajajo kakršne koli okoliščine, ki lahko ali za katere se zdi, da bi lahko vplivale na neodvisnost mediatorja ali povzročile navzkrižje interesov, mora mediator, preden začne postopek mediacije ali ga nadaljuje, takšne okoliščine razkriti strankam.

Takšne okoliščine vključujejo:

–        vsako osebno ali poslovno razmerje z eno ali več strank;

–        kakršen koli neposreden ali posreden finančni ali drugačen interes glede izida mediacije;

–        delovanje mediatorja ali zaposlenega v njegovem podjetju v kakršni koli drugi vlogi, ki ni vloga mediatorja, za eno ali več strank.

 

V takšnih primerih lahko mediator soglaša z začetkom ali nadaljevanjem mediacije samo, če je prepričan, da bo mediacijo lahko izvedel povsem neodvisno in nevtralno ter da bo zagotovil popolno nepristranskost, stranke pa s tem izrecno soglašajo.

Mediator je navedene okoliščine dolžan razkriti ves čas trajanja postopka mediacije.

 

2.2.Nepristranskost

V postopku mediacije mora mediator ves čas delovati in si prizadevati, da vidno deluje nepristransko v odnosu do strank ter jih obravnava enakopravno.